Končn so tile praaazniki za mano. Žiu dolgcajt, vam kr povem u fris. Eni so jo odšibal kr za celi kedn,al pa celo kr za deset dnevov. Nekam pač. Ta drugi smo bli pa tam ko vedn. Jst na primer u ” Ta Zunih Taborišču”Sm tak ko usak let kres zakuru. Mmarelca pa Captain Alexander sta prepevala partizanske, pa bol fušala ko zadevala ta prave tone. Izpolnu sm tud uno oblubo Raffaelotu. Sej so ble na ta večir na nebu lepe zvezde, pa sapice so tud en mal pihlale. Ni blo glih ta prauga vetra, ampak kresovanje je tak ritual, ki je Raffaelotu ziher pr srcu. Tak fejst je bil vesel tistga mojga šnopsa, da so zubli ,ko kakšn tornado zaplesali u luft. To je bil prizor! Sm ga na kamero spravu, mogoč to enkrat ponudim navpogled. Na kakšni privatni eksibiciji , znabit.

Drgač pa mi je tiste dni naokol prolet-praznika pršl na uho, de se je un kiler Bljud fentu u arestu. Kolker mi je znan iz deželnih trobil; se prau iz cajtngov, pa iz ekranov , je to mogu bit en skrajno prcofuknjen koldblad individuum, sej je delu taka zverinstva, de ti kr kocine u luft rukne. No ja, trobilom res ne gre kr na slep za verjet, sej se je bojda Bljud enkrat, predn je naredu ta,ta zadn killing, kr sam od sebe pojavu u eni izmed naših TV bajt - pa so ga tam kr hitr spraul na ekrane. Men zdej res ni čist jasn, al so to naredl zarad une iskrene žurnalistične želje po r e s n i c i , al pa sam zarad une zakamuflirano komercijalne želje po l a ž i. Ktiri se reče spektakularnost, al pa tud senzacijonalnost. Kokerkol že; dobu je svojih pet minut medijske glorije, pa sej konc-koncov sploh ni bil slaba faca, sam okol žnabl mi je pršu naprej, ko kakšn zarukan pirat, ktirmu so zobi glih ta zadn fakt na tej kugli. Podobne take žnable je njega dni mel, zdej že ta rajnki Lampa, ktir je nosu ob miljon lumparijah na svoji duši,tud eno zapito nesrečno bejbo. Takšnale štorija usodi ene bogatašinje in enega barabina, z real-socijalnim bekraundom, bi bla lahk super vaba za kakšnga filmskega neovalovca. Pa sej ni dvakrat za rečt, de še prej ne pride na vrstoTrobilon, ki ma sloves deželnega rekorderja u pohajcanih babncah.

Prauzaprau pa sm nameravu napisat to, de se mi zdi skrajn neverjetn, kok so se lahk uni arest-personali zgovarjal, de niso smel met Bljuda pod kontrolo. Ker bi bojda to prveč načel njegovo zasebnost. Tolk, de bi čutu psihične bolečine. Uff, kolkšna olikanost, pa to glih na takem placu, pa glih pr takem subjektu, ktir je bojda eno nosečo bejbo zgrizu pr še živem telesu. Tule, u “Ta Znotrih Taborišču” so pousod kamerce skoz ktire nas špiclajo uni s kremplčki in kavlčki, tak de se morajo tisti, ktirim se zahoče poonegaulenja, dokopat do Toten bajte, na robu taboriščniškega parka.Pa še tam ne morjo bit čist ziher, de jih ne bo obzerviru kakšn normalnik iz sosedščine.

Se mi zdi, de je dandanes, ko skor ni nčesar več , kar bi še lahk blo zasebn; sej se še tiste ta najbol intimne zadevščne selijo u jaunost; ena čista oslarija prodajat takšnele izgovore okol varovanja osebnostne zasebnosti. Pa glih zato, de takšni in podobni arestanti kot Bljud ne bi prveč trpel , pa tud zato, de se arest-personal ne bi prveč matru s kontrolo tovrstnih tipov, predlagam, de kakšna naša TV bajta usmeri svoje kamere u areste in nared za celotn deželni folk en ta prau resničnostni šou.Tak, de bo volk sit in koza cela. Privatnih štosov lačna publika bo dobila svoje, sej bo do sitga lahk bulila u to, kak arestanti jejo,spijo, dihajo, prdijo, norijo, koprnijo… pa še ke jpodobnga. Če pa se bi že glih ktir hotu fentat, pa se porufa arest-personal in stvar je rešena.

Čeprau pa…le ktir pa mi lahk garantira, de bi se deželani odzvali, če bi si kakšn njihov resničnostni junak začel natikat zanko na gurtlc…?

Sej pr resničnostnih šouhih se gre za resnico, kajne!? In kaj je momentaln lahk bolj resničnostnega od tega, de se zasebnost ofne jaunosti.

Pa čeprau gre za ze eno tako naturno zadevščno kot je smrt. Sm ziher, de bi blo za takšn resničnostni šou blazn velik zanimanja. Komercijalno bi bil to ta prau trefer. Nerodn bi lahk blo le to, če se arestanti ne bi hotli fentavat. Le kdo bi bulu u takšn nesmiselni dolgcajt?

Jst ziher ne.Me čist nula briga kak kdo:

žre

pije

sirje

ščije

seksa

al

ne seksa…

Pa tud selitve na ta drug svet nimajo, po mojem, nobenga oprauka s špektakli kot so: fuzbal derbiji, pa rokerski koncerti al pa religijozni mitingi.
Ampak je že tak na tem svetu, de se takrat, ko je prveč lažnobe vsenaokol , pr ljudeh običajn pojau silna želja po resničnosti. Folk jo neskončn nuca. Resničnost, namreč. Pa čeprau stoji zadih, za njo, le en prefrigan “reality show”.

Tale Elfidae Pelinko je kr hecna figura. Kr naprej hod gor pa dol, pa neki tuhta. Zdej se drži kr sam za sebe, z nikomur ne spregovori niti besedke. Prauzaprau niti muksne ne. Malček me spominja na enga dušnega pastirja, ki je bil u “Taborišču Ta znotrih” pred kakšnim parom let, ker ga je u deštvu poonegavu en vaški župnik. Tud on je kr naprej šibu sem pa tja, tak de je u parku ratala čist ta prava potka od njegovih nenehnih stopinj. Sm takrat dojeu, de vsako bitje na tem svetu puša neke sledove; eni bolj skrite, drugi pa bolj odkrite. Eni hote, drugi pa nehote.

Prauzaprau pa vam hočem razložit kakšno bogastvo je to, de lahk hodiš gor pa dol, pa sem pa tja. Če povrh še solnce sije nate , je to lahk glih tak, ko de si u deveterih nebesih…če me prau zastopte.

Namreč: poskuste si zamislati, de se imenujete Habibibi al pa Habibiba,useen je, al ste možakar ,al pa bejba, pa tud to ni važn, al prpadate temu ,al pa onemu izmed obeh bratov. Živite pač nek na Iračanskem, useen je tud, al u mestu , al na vasi. Pa lušta se vam enih čist preprostih zadevščn, med drugim ziher tud kej takšnga, kot je hoja gor pa dol , al pa sem pa tja. Sej to usak člouk rad gdaj pa gdaj počne…sej tud žvali nimajo nčesar proti tem… prauzaprau je takšna hoja ena izmed temeljnih aktiunosti slehernga žiuga bitja.

Ampak, dejte si zdej zamislat, de je usak, pa prau usak vaš korak, rizkantn kot le kej. Nikol namreč ne morte vedet, gdaj vam bo kej eksplodiral pod nogam. Gdaj vam bo kej bumfnal na glavo!? Gdaj vam bo kej pršibal u trup!? Gdaj vas bo kej z naslednim korakom velik manj!? Al pa totaln manj!? Tak, de bo za vam ostala le nekašna sled, al pa še to ne…

Si lahk zamislte kok traumatični morjo bit takile občutki, pa potlej tud to , kolk korajže, al pa naivitete morš met, de se nauklub usem takšnim prtiskom odpraviš nekam. Sej ni važn zakaj, pa tud ne po kaj. Nekam pač greš hodit. Nekam pač greš po svoji poti.

Sej je člouk na tem svetu tud en mal zato, de ubira pa tud utira poti.
Enkrat rata. Še enkrat tud. Pa mogoče še enkrat. Pa še in še…

…dokler…

+ + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +
Takele cahne mi je nekoč pokazu Galton, ko mi je predstavu svoje poezije iz zvezka “Duh Umrlih Duš”. Takrat sm ga dojemu le bol po vogalih, zdej pa ga že čist direktn. Tolk, de naduse dobr vem, kok fajn je hodit po trdnih tleh, pa vedet, de boš pršu nekam žiu in ceu.

Pa magari te furajo tvoji koraki le po eni in isti poti.

Kajti najbol važn je to, de lahk kadarkol pač hočeš skreneš s poti. Ne pa, de te na poti kr naenkrat + + + + + + + + + + + + + + + + + + + +

Vikend sm preživu u Taborišču “Ta Zunih”. Natura fejst poganja, sm najdu inšpiracijo za še eno etapo fengšu pucarije okol vile Hokus-Pokus. Pa Captain Alexander , pa Ommarelca sta mela r.d. Astrološko čist bliz Dolfija oba, he, he.

Captainu sm predlagu, naj u nedelo proti večir pride k men s svojim ta novim vinom, de proslauma ta vesolski pretres zarad njegouga r.d.-ja.Neki čez petsto zim je že ziher zrel.Pa je res pršu in to kr z dvolitrsko flašo. Jst sm glih takrat začel pucat mojo limuzino, pa sm mu predlagu, de za uverturo spijema en šnopsek, kirga sma skuhala pozim. Je reku, de dejma rajš potlej. Zato sm se spravu na špricanje in glancanje, naenkrat pa se je pojavu še Surealistič, potlej pa še Lirija, ki jo že kr neki cajta ni blo k Mmarelci.

Tak je to; najprej pride en, pa potlej še drug, pa še tretji…

Pa nastane gužva.

Ko sm bil z avtohigijeno fertig, je solnce že skoraj zašlo, vino pa tud. Tak, de sm lahk spil še glih en glažek na Alexandrovo zdrauje, pa resnic na lubo, ga je itak največ požlampu raun on sam. Pa potlej se mu vedn fajn jezik razveže tak, de se ga je še dolg potlej, ko sta Surealistič in Lirija že odšibala, slišal po celi bajti. Ko pa sta z Mmarelco pršaltala na matematičarsko-logistične enigme, sm se raje spravu u moje teritorije in se prpustu mal muzki.Predn sm ga odpelu domu, sm mu poklonu paket piksn pira, pa škatlo smotk. Bla je taka lepa, prjetna in tiha noč, de me je kr zamikalo, de bi se dolgnadolg furu skoz njo. Ampak sm navklub taki mikaunosti, zapelu kr domu, pozabu na zvezdno vesolje in se spravu u pojstlo.

Po polnoči pa so me prebudle neke štime iz radija. Debatirale so o bukvah, kajti bojda se je glih naredu Svetovni dan za njih. U glaunem so ble to govorance o otroškem pisatelstvu in spet si nism mogu kaj, de ne bi potuhtu na uno mojo večno dilemo, ki se sliš prbližn takle: “kakšn efekt majo pravlice na razvoj človekove identitete in kok to, de ta svet ni bolj etičen z ozirom na to, de je pouprek in počez zasut z njimi?”

Tu in tam pa so se iz radija pojaul še nekakšni čudni šumi, ko de bi šlo za ropotaje, al pa celo za prdenje, pa sm pomislu, de znabit na takle način le blokirajo kakšne grde besede, ki so mogoče podurhale iz ust ktirga od nastopajočih.

Mal sm potlej še tuhtu o tem, kak me iz najrazličnejših založb nenehno buzerirajo s svojimi ponudbami bukev. Ko de nism sposobn sam it si kupit kakšno. Sej menda poznate une telefonske klice, al pa uno strašansko nagradno igro, s katero me (al pa tu mogoče vas?) nenehno okupira Detomorilska Book in njen vedno podpisan, kao osebno, sam presvetli šef Rižotko. Še malček pa mi bojo ta glauno nagrado, ktiro mi garantirajo z use mogočimi papirnatimi garancijami , prpelal kr u pojstlo, če bo ob useh presežkih sploh lahk pršla u mojo spalnco. Uaau, se že kr tresem od fasciniranosti, de bom u useh ta glaunih medijih, pa de bom še kakšno hiško fasu zraun cekinčkov, pa seveda tud od tega, de je ta Zegn namenjen glih men - za kar ma izklučne zasluge le Detomorilska in pa seveda sam njen presvitli Rižotko.

Ja, ja bukve! Vam povem, de so to za folk strašn važne zadevščne. Le kaj bi blo brez njih? Od koder le bi se učil receptov, pa fint, pa še kakšnga štosa zraun?

Zatorej sm kr zlezu ven iz pojstle, poisku u špajzi šnops in z njim nazdravu na njihovo N e s k o n č n o s t. Pa tud na use tiste pisatle, ki jih mam rad.

Enga pa sm zvrnu za Galtona, to se itak zastop. Še nobene bukve ni spravu skup, pa je zame vseen velikanski poet.Glih zato , ker on sebe sploh ne prodaja.Ne nuca nobenga akviziterorja in nobenih bralnomorilskih mešetarjev. Nuca sam nekoga, de ga tu pa tam prbere.

To sm pa jst.

Še na sebe sm moru zvrnat en štamprlček, predn sm se napotu spat naprej.

“Brrr… prrr…!” je rekl ven iz radija. De sm ga raj pr prič ugasnu.

Sm se že kr zgodih spravu u svojo celco, ponoč sm šaru po nekih čudnih svetovih, mal je blo umes fantazije, mal pa tud realnosti. Zdejle pa tule en z neko mašino ropoče okol naših oknov,tako de se sploh nč ne sliš o čem debatiramo.Pa mi je itak useen, sej tuhtam ene čist druge zadevščne.Mal ven pošpegam, pa vidim , de so drekpumperji. No ja, sej tud ti morjo bit, sam škoda de počenajo tak kraval. Mogoče pa je to zato, ker se drek ne da kr tak. Se je mogu zamašit u neke rore, pa zdej kr noče in noče drgam.

Sej; po svoje ma tud prav.Treba se je borit za svojo domovino!

Ampak une zadevščne, ki jih tuhtam se nanašajo na votlinsko kreativnost. Pred cajtom so mi namreč pršle u roke neke bukve, u ktirih so ble predstaulene slikarije in kiparije , ki so jih praljudi naštimaval u razne votline, u ktirih so živel ,al pa tud sam svetiščeval. Vam povem, de so to super zadevščne in , če le mate cajta , pa volje, si jih probite pogledat.Men se zdi, de je že use; pa glih prau use, tam,u teh kreacijah. Res, de na čist enostaun način, pa marbit glih zato, še z večjo prepričlivostjo. Moški, ženske, živali, pa narava…pa lov, vojne, vera, rojstvo,smrt…vse tist, kar je vidlivo, pa tud vse tist, kar je nevidn,je zaobjet na njih. Sploh pa je najbol super to, de so tiste figurce zlo fejst povezane s kozmosom, sej- tam je po mojem naš ta prau dom.Pa se mi je ob tem drekpumparskem kravalu utrnala kr mal vulgarna asociacija , de ma drek dom u riti in u sekretu, člouk pa u vesolju in na zemli.

To je to, al pa tud ne.

Končn je kraval ponehu, je pa zato pršu u luft tak močn smrad, de je blo treba takoj zapret vsa okna. Škoda, ker je bil zunih lep pomladn sonček. Tak, zlo fejst vabliv, de stegneš udeke pod njim in ,de te pogreje mal po kožci, ki je še kr premražene od zadne, čist nč, ta prave zime.

Te zadne dneve se je tu u Taborišču pojavu en čudn tip. Mogoče bi mogu napisat, de se je pojaula. Ker je kr oboje u enem, če lahk to zastopte. Je transvestitor. Kr fajn za pogledat, pa variabilnega karakterja. Enkrat tu, enkrat tam. Se mi zdi, de se je glih zarad tega Galton, moj lubi Galton Frizza, od useh, razn od mene , prezrti poet, kr en mal zbudu u vitalnost.

Vsakdo nuca kakšn motiv, mar ne.

Sej je vendar pomlad. Transvestitor je , vsej po prvih utisih, racionalistično tenziran, če sm čist pošten mi bol liči na sexy bejbo in če je to res tak, je to glih ta pravo za Galtona.

…hm,hm…

Zdi se mi, de je kr mal nehal smrdet. Veste kok se imenuje tale tranvestitor?

Elfidae Pelinko.

Pisu se je ČoSeingHu in jih je koldbladid pofrku čez trideset. Za finiš pa še sebe. Kiflci so se trpal tam okol tistih bajt, mahal z gverjem, si pošilal signale, še ojačitve poklical… pa čist nčesar naredl.

Tud to se na tem svet dogaja…
Pa vam povem, da mamo takih tipov tud u Taborišču poln, jst jih kr neki poznam. En je mater s sekiro, en fotra pa svojo babo, en soseda, en lubco, en župnika,en ukrajinsko kurbico, en kamerada… pa še in še se jih bi našl. Večina pa se jih je spraula kr na sebe same. In enim je to fajn ratal, drugim pa sploh ne. S temi, ta zadnimi večkrat debatiram o tem, kakšn Hudič jih je zgrabu, de so se šli fentavat. Pa mi še noben ni nčesar pametnga odgovoru. Na konc bo še res, de jih je sam Hudič dobu u kremple, sej usi praujo, de jih je pograbla ena sila, ktiri se niso mogl upret. Ste že stal kdaj na mostu, pa vas je siln mel, da bi se zabrisal dol u derajočo reko.

To je to.
Sploh pa se men zdi , de je dandanšni Smrt le še en potrošni artikl več na tem našem lubem svetu ; sej kamorkol pošpegaš jo je pousod polhn. Sploh ni več daleč cajt, ko jo bo moč dobit na trgovinskih policah, sej najrazličnejši mešetarji jo že itak marketirajo kolkr se pač da. To, de so jo že polhni ekrani, pa cajtngi, pa kompjuterji, pa še bukve je že tolk banaln, de se o tem sploh ne splača več pisarit, ampak sej potlej sploh ni čudn, de so jo polhne tud človeške glave. Pa takšna artiklizirana Smrt vse bol zgubla svojo ta pravo identiteto in postaja še ena izumetničenost več. Prtisneš na knof in skidaš s sveta unga, k ti je napot. Pa še kakšne nagrade si lahk deležn, če si dost spretn. Tuki so zadevšne čist konkretne in faktične. Čist nčesar ni umes, še najmanj neki tistga, čemur se prau čustvo.

Slehern dan se tam na Iračanskem razbombardira kakšn kamikazar, pa z njim še na ducate žrtev, pa temu ni konca, ne kraja. Se mi zdi, de tam neki ne štima, al pa štima na ta način, de je vse to glih tak, ko u unih poeziranjih od Galtona, ki namiguvlejo na to, de ta svet fura največ pet figur.Nobedn jih ne pozna, unih pet pa da vse delajo tak, de njim najbol paše.In jim sploh ni mar za človeška živlenja, sej je glih Smrt njihov ta glaun adut.

Tale Čo je bil en samotarski tip, ki je pisu zlovešče kreativne pisarije. Pa velik je špilu une igrce na kompjutr, pa bogati in pokvarjeni in nasploh uni, vsi uni, ki so že unaprej določeni za uspeh so mu šli na jetra. Tud probleme z lbeznijo je mogu met.

Pa mu nbedn ni mogu pomagat.(Pa ni štos sam u genih, pa tud ne sam u memih. Znabit, de bi bil zadost že en sam iskren N a s m e h…)
Ko se enkrat pojau una sila, ki te vleče dol iz mosta, je lahk zadi za njo samo en Hudič.(Čist useen al ta prau, al pa ta izumetničen…)
Al pa pet unih , ki furajo ta svet.(Ampak njim je tale masakr, pa naj se še tolk čudn sliš, zlo prau pršu; krajevno kot tud časovno. Sej sleherna Nacija nuca en takle flajšter, de zalima lukne u pablikmajndsu…)

U bistvu pa je mel ta korejčanski študent največji problem sam sabo in ker ga sam s sabo ni mogu rešit, ga je rešu s pomočjo drugih.

Ampak, žal na narobe način.

Tud to se na tem svet dogaja…

Takle; ta praaaznični cajt je za nami. Pa pomlad je pršla u Deželco. Eni so veroval, eni so praznoval, eni so dopustoval , eni pa so se matral. Ker taki praaaznični cajti so za nektire vedn tud zares najbol ta praaazni cajti. In jih potlej osamlenost, pa samota zgrab za vrat, tak de ni čudn, de se gre ktir(a) tud fentat, sej člouk je fejst občutlivo bitje, pa vedn rab neki. Al je to vera, al je to zabušavanje, al je to potovanje, al je to. . . sam, de ni tista matrarija, ko še Sonce zapre svoj rasfršlus in sije le črn, črn. . .

Jst tu u Taborišču kr poznam neki takiga folka. Učasih se mi zdi, de je na konc-koncev kr u redu, de so tu tud uni s kremplčki in kavlčki, pa uni u ta belem. Tak pride vsej do nekiga odnosa, kakršnkol je ta že.

Že dolg ni blo nič z Galtonom. Kr nekam se je zavleku, kot de ni u najbol ta fajn koži. Pa sm ga mal zbezlau ven, med vstajajočo pomlad. Špancirala sma med grmi in drevesi , gledala cvetenje in une žuželke, ki so se začele pojaulat. Komi čakam, de prideta Pinčo in Pončo, vam bom enkrat drugič kej povedu o teh dveh metulčkih. Una grlca pa se že pojaula, pa tiste hecne race ,pa fogli, ki se važn repenčijo, ko jih zmotiš pr počitku na kakšni veji. Žarki so zmirom bol topl grel po telesu, neki bejb je že kr fajn ofnal pižamce, tak de me je kr luštn zaščemel na sred trupa, sej se zastop kje… (… de ne bi bil prveč kontra-blogkodexalno vulgarn, z ozirom na predlog blogerice D.)

Galton , moj lubi Galton pa je bil bol temačne volje, nič kej dost od teh lepot ni hotl vanj.Vem, de zdej spet poezira in de se suče u svetovih, ki so svetobolni in svetobesni.Čist na konc sprehoda sma sedla na klopco in kr sam od sebe mi je povedu tole poezijo:

breza je ranjena, breza je človeku nevarna

človek je v skrbeh in poskrbi, da je nevarnosti

konec

breza cveti, pod njo je mlaka, človek sliši jok

breze in zre v solze, ki padajo, padajo, padajo

na zemljo

“To, Svetoljub, sm enkrat doživel! Vem, de drevesi jočejo! ” je še reku.

Neki cajta sm nucu, de sm se spomnu nekih daunih slik iz otroštva. Nekih daunih jokov. Pa nekih skritih. Pa unih, ki so kr naprej prsotni. Sam, de jih sploh noben noče vidit in čut.

Drevesi jočejo odkrito.

Ljudi pa največkrat skrito.

“Kolk solz pa je potrebn, de se rana zacel…” je potlej dodal Galton, pa tud nehu na sred stavka.

“A si slišu!” je prdru u mojo taboriščniško celico Drlajna in si nervozno pržigu cigaret, pa še unga prejšnga ni čist dober popuhu.

“Pločnika misljo pouzdignt u svetnika! Kej takšnga!?… Sej tud Mikelandželo ni, pa Leonardo tud ne, da o Dostojefskega personi sploh ne govorim!” se je prdušu in postaju use bol rdeč u ksiht. Počas sm se prtegnu, ker sm glih kuku skoz une ta fajn oblikovane gitre in tuhtu neki okol mojih zadnjecajtnih sanj. No ja, neki mi je res pršl na uhe okol tega, pa še en analitičn sestauk od Janičarja sm bral o tem. Potlej pa sm se spomnu, de sm enkrat zvečir gledu na ekranu ene špasne tipe, ko so raun o Pločnikovem svetništvu razpraulal. Že takrat se mi je zdel, de mora bit tuki uzad ena zlo politična opcija, sej si tistga govoričenja nism znau prstaulat drgač, ko da naša deželca nuca neko dost odmeuno figuro, skoz katero bi postala bol prepoznauna, pa tud bol tržna u dandanašnem globalnem placu in cajtu. In Pločnik bi gvišn lahk bil neki takiga. Sej je postavu dost različnih arhitekturalnih objektov, pa po svoje je tud kr takšn zanimiv tip, vsej od zunih na noter lahk zgleda tak, če pogledaš u kakšno njegovo podobco.

” K njemu se bojo naši deželančki obračal s prošnami za čudeže!” je nadaljevau Drlajna. “Seveda, če jim ga bo uspel posvetniščiti, ampak kakor kaže in glede na vse špage, ki nas povezujejo z Vatikanom, se bi to prau lahk zgodil!”

Zdel se mi je, de sm moru nekoč že slišat, de je za takšno pozicijo, ki se zdej obeta Pločniku potrebn tud navest dokaze o že storjenih čudežih, pa sej to pr njem niti ne bi bil tak problem, sej je kr neki od tistga, kar je skreiru , že kr sam po seb en čudež. Men se ne zdi niti najmanj potrebn, de bi zdej skup rihtal nekakšno specialno komisijo za čudeže, ki bi ugotaulala , kaj od njegovga dela je čudež in kaj ni. To je po mojem ego mnenju čista bedarija, sej je vsak umetnik najprej tud človeško bitje, člouk pa je takintak svojevrstn čudež na tej kugli, takšn kot pa je bil Pločnik , pa še bol posebne sorte. Naša deželica bi morala bit srečna, de jo je oplaju s svojimi stvaritvami, ne pa de jih bo zdej šla preverjat zato, de bi se skoz njegovo figuro , čist use tisto- kar tud nima nobene veze z njim , porinlo na globalni trg. In tega-kar nima, je ziher več , ko pa tistga-kar ma veze, z njim. Sej zato pa se mi zdi, de je takšna poteza, pa čeprau so jo ruknal ven ta zaneseni, u resnic ena čist navadna politično gospodarska finta in tuki se mi zdi, de je temeljni haklc, zarad katirga mi pr tej zadevščini neki sploh noče in noče štimat.

Drlajna je zdej že pršaltu na tajvanske harfe, jst pa sm med tem, ko sm ga mal poslušu, mal pa tud ne, gledu ven u debele snežinke, ktire so tak lepo padale mim gitr. Je že tak, de mi snežinke vedn prkličejo pomisl na Lutko, pa me potlej kr zanese nekam med njihove, pa seve tud njene ritme, de se k nobeni ta zaresni stvari potlej ne morem več pousem spraut. Še fajn, de lahk zdej, na ta predpomladni cajt, ujamem u moje poglede usej neki teh snežink, s katerimi je bla letošna zima tak fejst skopuška! Ob njih se vedn počutim na en čist posebn način udomačenga - mogoče zato, ker prhajajo na ta svet naraunost iz kozmosa dol.
Ko pa sm ob njih pomislu še na Svetega Pločnika, ki se bo pod sijajem svetniške službe, prsilen ubadat s čisto praktično-posvetnimi problemi naših priproševalcev, namest de bi; pokojn kot je, uživu u neskončni estetičnosti Vesojstva, se mi je zazdelo, de to nikakor ni, neke deželne humanosti dostojen, ferplej. Prpričan sm namreč, de bi se inicijatorji njegovega posvečevanja nujn moral najprej obrnt nanj in ga pouprašat, kot se to spodobi in je tud naduse praviln - če on to sploh želi bit. Ta njegou odgovor nam bi usekakor moral najprej obelodanit, de bi si bli usi skup lepo na jasnem, kolk je njemu samem do svetništva.

Pločnik si usekakor zasluži, de se sam najprej izjasni o tem. Glih tolk, kot si konckoncev zasluž tud, svetniški obroček.

Ka pa, lubi deželani ; zaneseni in nezaneseni - če njemu sploh ni do tega?

Meu je neki čez stodvejst kil in bil je tak medved, de je za šankom kr ta tečne metu čez njega.Ni blo dobr z njim kej velik žnarit, sej se je njegova šapa kr hitr sprožla, pa si potlej lahk sam zvezde, pa planete štel. Pa šnops je meu nadvse rad. Pa cigarete. Pa usakdanjo furo z biciklom po ulcah, pa svojo “kraušle”, pa hčirko, ki se je rešla igle, pa unučka s kozmonautskim imenom, pa use živalce, pa uso naravo, pa takšne oprauke, ki jih je lahk opraulu sam, pa veter, zvezde, oblake…

Meu je krasn , mehk srce, še muhe ni sesu.

Men je, kadar se nism prveč zaglibio u Taborišče, pomagu ogromn stvari. Popravu mi je pleh na kukrlu, pa rore je naštimu, ceuga Hanibala, ki sma ga šla skupi kupit nekam u škoflijske hribovine, je renoviru, de ne govorim o useh pipah, pa o košnji, o živi meji, pa o brajdah, o nadstrešku…skratka o miljon zadevščnah, ki jih je pr men obvladoval edin Raffaelo.

Že predlan, okol božiča, ga je neki zmatral, pa se najprej ni dal vzet u špital, ker mu je blo žau, de bi moru spustit tist krasn prazničn cajt, ko ceu svet nori. Se je rajš furu z biciklom po tisti krasni, mrzli zimi in gledu lučke, pa ljudi, pa zvezde, veter in oblake. In ka drugega, ko praznu tiste svoje šnopčke pr Emončanu.

Sm si pršu gor, de je neki fejst narobe z njim, ko sm se lansk let , pred pomladjo, spravu k šnopsokuhi . S Captainom Alexandrom in Tarokabokovalasvetom smo ga zaman čakali in takrat nam je šlo sprva use fejst narobe. Captain ga je kr mal obtožu, de je vse naše polomije sam on kriv. A men se zdi, de vem zakaj ni pršu.

Usak člouk enkrat pač klone in tak je tud Raffaelo končn podlegu prtiskom, de gre u špital. Še prej so mu neki odrezal , pa poslal na preglede in potlej ugotovil, de ni nč nevarnga, le tam, ko so ven uzel, se ni več fajn celil. Sicer pa so bli njegovi izvidi prau famozno b.p.. Jetra je meu, ko da so čist nova. Ko da še slišale niso za šnops… hm…hm…
Zima, tista lanska prelepa zima je šla mim, pršla je pomlad in potlej tisto vroče in sitno poletje. Raffaelota so še kr naprej držal tam u špitalu, u Velemestu, so mu spuščal neke žarke u telo, pa pit so mu deval ene nagraužne kemikalije, de bi se mu tist kar se mu ni htel zacelit, spet to začel.

Vsakiga tolk cajta pa so ga spustil ven, pa se je znal oglasit pr men, pa vam povem, de je blo kr fejst turobn za videt, kok se je začel, na zunih, spreminjat. Tista njegova medvednost je začela pešat, use na njem je postal preohlapn, tista njegova štima, po kateri si takoj vedu s kom maš oprauka, sploh ni bla več to.

Vedu sm, de ga matra, matra..

Ampak se ni prtoževau. Reku je, de mu razen unih zdravljenj u špitalu ni nč slabga. Lahk počiva, se sprehaja, gleda u zvezde in oblake, pa še ljudi opazuje.Če pa je dolgcajta prveč, se sprau brat kaubojske romane.

Pa še u bife zavije. Na kavico, sok in kakšn cigaret. Potlej pa na klopco, ptičke hranit.In veter poslušat.
Šnops pa de mu ne gre več dol. Ker ma od tistih obsevalnih šusov vse zapečen.

Si morte mislit, de se takšnemu tipu, ki je na dan poloku tud po dva litra “ta žganga” prpeti kej takšnga. Nikol ga nism uprašu, če se je bil prsilen še z delirijumom spopast.
Po mojem so ga moral prpet z železnimi ketnami, ko je začel divjat. Al pa so mu moral popolnoma zaverglat identiteto.

Ko je pršla jesen, so ga odpustil. De so izvidi dobri. Še dr. Lajna, pr kterem sm na Raffaelovo željo orgiru, de mu jih je pokazu, je to potrdu.
Spet je bil doma. Zares doma, ker zdej ni več hodu naokol po opraukih. Pa tud z biciklom se ni več tolk furu. Postal je dost bol občutliv. Pa tud na pogled se je čist spremenu. Kile so šle dol in dol in prstal je na sedemdesetih. V obraz je postal čist drgačen, le u njegovih učkah so ble še vedn tiste zvezde, oblaki in veter.

In usi ti so mi znal povedat, de Raffaelo siln trpi.

Ko sma se lan, mal pred novi letom, slučajn vidla u mestu, ga skori nism spoznal. Zdel se mi je, ko figura iz Dikensovih povesti. Pokazu mi je Eriksona, ki si ga je kupu, ampak ga sploh ni znal dobr uporablat. Večkrat kasnej sm dobu mesidž, ki je bil brez teksta. Tak sta se Raffaelo in njegov unuk špilala s prenosnim telefončkom.

Neki dni nazaj sma se z Captainom spraula šnopsokuhi. Če sm čist iskren sm upu, de bo zraun tud Tarokabokovalasvet, ki je zdej u Yoycelandu, za Raffaelota sm itak vedu ,de ga ne bo.

Ta drug dan kuhe, pr koncu ene stave, se je pojaula njegova hči in povedla, de je ate umru ponoč, ko ga je pelala dežurnemu. Kri, de je bruhnu.

Tam u garaži, koder se je dogajala najna šnopskuha, je nad vrati še vedn njegova čutarca, ki si jo je tja spravu, nekoč, za ta slabe cajte. In u kotu še vedn visijo njegove ta zapacane kaubojke in mantl, ki ju je nosu za arbajtat.

Enkrat, ko bojo zunih zvezde, pa veter, pa oblaki bom zmetal cote na kup, polil jih bom s ta frišnim šnopsom, ki ga bom predtem natoču u čutarco in use skupi zakuru, tak, de se bo dim dvignu visoko u luft in potlej kr zginu u temo.

Glih tak ko Raffaelo…

Mi je spet en mal zmankal lufta, kaj hočeš, take pizdarje se tud dogajajo. Pa je blo kr velik enih dogodkou, tam od nouga leta dalje, ko sm se menda nazadn spravu k zapiskom iz Taborišča.

Neki dobrih, pa neki slabih momentov, če kr enostaun povem.

(No ja , una Jelinekova jo je zgasnala, pa se mi zdi, de sm jo zadnič vidu u neki reviji, tam, ko so eni pisatli predstaulal samga sebe. Uaau, kaj use naredjo fotke. Enih sploh ne spoznaš več. Je to glih tak, ko zdejle, ko sm na Yahuju pogledu Šarapovo, ki se mi je skoz zdel super sexy bejba, ko sm jo gledu kak špila tenis, zdej na tistih fotkah u civilu pa še zdejle nism čist ziher, de je to zagvišn ona. No ja, po unih mozolčkih na bradici bi že lahk bla. Ampak štos je u tem, da na teh fotkah ni ne duha in ne sluha o njeni “carsko-aristokratični estetiki”, ki usej men takoj šibne u oke, kadar maha z loparjem…Neki podobnga je tud z usemi temi popularnimi facami, ki se skušajo ponujat občestvu. Pa še ena zadeva je zdej pr teh publicističnih fotkah vse bol karakterna- marsikdaj portretiracu kr odrežejo kak del ksihta; ponavad ta zgornga, tak, da je faca čimbol pred tvojim pogledom. Sploh politke se najbolj rado predstaula na ta način, pa sej se men zdi, de so to le ena takšna al pa drgačna mašila in če pogledam tamle u kot, vam povem, de se je tam nabral že en ta mali Troglau nekih najrazličnejših cajtngou in revij, ki se jih še dotaknu nism, pa tud nikol se jih, verjetn, ne bom.

Ka se le ve; mogoče pa zarad tega ne bom zadost udeležen pr zgodovinskem spominu. Mislim; pr unem “ta objektivnem”, oziroma “ta sistematičnem”, če vam to kej pomen.

Men sploh n i č ! )

Ja,ja, ta dolgcajt se tak fejst zarine učasih vame, da se kr sprašujem kaj je temu razlog. Pousod se me loteva naveličanost, pa neki je to, prznam, od mene samga, neki pa tud zarad tega ker pač živim moje cajte u tem zakotnem Taborišču. Sej si skušam naredit žiuleje bol zanimivo, pa vedn tud ne gre glih tak. Če sam pomislim na tisto tuuugo, ki je pršla nad mene tam za cajta Maškarade. Sej še mask ni blo nikjer. Neke zgublene larfe so se potikale po pustnem torku, so neki skušale dopovedat, pa jim je kr hiter zmankal. Tak, de je vse to postal en čist običajn dan, ne pa praznik vseh nas, ki smo poštenjakarski norstveniki. Fejst se mi zdi, de bo tale pust postal le ena še skomercijalizirana fešta, ki se bo mela dogajat med vikendom, tak, de bodo u pondelk deželani spet pr arbajtarjenju. Tist, ta prau pustni torek, pa bo le še za kakšne romantične zanesenjake na vaških trgih, vkolikor še tja ne bojo prrili razni supermarketarski mešetarji.

Se mi je ta dolgcajt tolk vleku, de sm kr odlagu ena opravila, pa sm potlej zarad tega padu u take škripceljne, de me je še ponoč prganjala skrb, če bom tist, kar sm si zadal, zritu u ta pravem cajtu. Štos je bil namreč u tem, de se dam še vedn ujet u neke pasti, ki mi jih naštimajo eni od zunih, pa sej niti ne bi mogo rečt, de zlonamerno. Prauzaprau se obračajo le na moje darove, jst pa sm take sorte subjekt, de me glih tedih, ko moram enim drugim subjektom, ki so povrh še “kao strokofni”prkazat le te, mine usa inšpiracija in potlej se gnetem u neskončnih mukah, čist tak, ko de me kraspajo sami neusmileni hudiči pouprek in počez. To so tisti najbol bedni cajti, ko čujem sam še enakomern tik-tak… tik-tak…tik-tak…pa ne morem čist nič zoper njega. Pa ko me cajt že čist stisne, pa ko bi ga nucu še neskonč več, de bi pršu do nekih rešitev, ki jih moji darovi gotov hranjo nekje globok u meni, ko se mi na hipe že zazdi, de sm našu neko stezo, al pa neko sled,ko se mi zdi de sm zabutnjen u nek neprobojni zid, takrat mi ne ostane nič drugega, ko da se obesim na eno izmed možnosti, ki sem jih skreiru, pa jo spelem do efekta, kolk se le da. Čist tak nism prau nikol zadovoln s tistim, kar naredim, odleže mi pa le.

Pa še tole si rečem, ko je opravilo fertig in ga dam proč od sebe:

“Neki dolgcajtu sem pa le, resnici na ljubo, vrat zavil!”

Ja, je zdej tud u Taborišču nek nou cajt, ko so vsi dost bol speglani in poštirkani, al pa se sam men zdi to tak. Se usem skup vid, de je začetek enga leta, pa čeprau bo itak kmal tud to odšibal mim. Uni ta zadni mesci so bli kr fejst nabasan z družabnostjo, tak da človeku- takšnem al pa drgačnem- kr mal paše zatečt se u izolacijo in se predat sanjarijam al pa iluzijam. Sej neki takiga dostkrat vsi nucamo. Pa ne mislim s tem sam na une nepregledne kupe komercialnih vab, ki nam jih ponujajo mešetarsko naštimani cajti. Uff, sej sploh ni šlo mim njih in še sam sem jim en mičken podlegu, pa sm si nabavu neko feršterkerijo, de bom lahk bolš lovil kakšno senzibilno klasiko al pa kakšne ne prfejst zbanalizirane pop komade. Tu, se najde kakšn prilagodliv cajt, de se da posvetit takšnim avanturam.

Še dobr, de me niso za več cajta ven spustl. Kdo ve kaj use bi me še premaml. Sej, sej… učasih majo tile “u ta belem” kr neki augnmasa.

Ja, učasih…

Drgač pa vam morem zaupat, kako presenečenje se mi je zgodl tam nek okol prehoda iz starga na nou let. Sedim tam u kotu in bulim u luft, ko se pojau pred mano en izmed unih” s kremplčki in kavlčki” in mi prau, de se moram nujn odpelat na Postajo, ker mi je pršla na obisk ena gospa iz Vundervelta. Blazn na hitr mi je pomagu nadet tople cote in že sm jo po aleji odšibu do parkinga, kjer me je čaku moj dobri stari Hanibal. Takoj sm ga zakurblu in u slabem ducatu minutk sm bil na Postaji. Cug je ravnokar prišibu, žvižgal je in piskal, pa še eksplozije u slavje Nouga leta so se naterale do viška. Steku sm na peron in iz enga vagona je stopla dol ena zelo fina dama, ki je mela frizuro našiljeno strm u luft, pa z belo kremo je bla namazana po ksihtu, ki je negotovo štrlel ven iz debelega kožuhovinastga plašča. Zdela se mi je čist mal znana, zato sem ji stopil nasprot. Nek želežničar ji je nosil kufre iz vagona, slišu sm ga kok je po routarsko preklinju.

“Ich bin Jelinekova” mi je rekla, ko sm pršu do nje in takoj sm vedu, de je to una zafrustruirana dinamitarka.

“Tujko! Svetoljub Tujko!” sem ji odgovoril in jo stisnil za mehko ročico, ki mi jo je pomolela iz kožuha. Potlej pa sma skupi odnesla kufre u Hanibala. Podstavu sm ji leseno klado, de se je lažji poupela u njega, sej je mela take zelo špičaste čevelčke. In že sma jo šibala proti Taborišču. Okol naju je blo kot u ta filmskih simulacijah vojnih prizorov, use se je bliskal in kr naprej je pokal. Pa mi je kr pasal, de je blo tolk na glas,ker sploh nism vedu kok nej začnem pogovor z Jelinekovo. Nekikrat sm jo na skrivaj pošpegu, pa sm vidu, de se je tud una fejst zaprla u sebe. Mal zarad mene, mal zarad sebe , pa mal zarad usega skupi. Sej se ti ne zgodi usak dan takale situacija, de se ti prpeti obisk s člouekom, za ktirga sploh ne veš kdo prauzaprau je.

Pa to vela tak za mene , ko za njo. Una nima pojma o men, jst pa tud o njej ne, pa čeprau je dobila Dinamitovo nagrado. Brau jo pa še tud nism.

Prauzaprau mi sploh ni blo jasn, kak je sploh pršl do najinga srečanja. Mam sicer neke teorije o “podzavestnem programu”, ki je naložen u člouveške osebke, pa ga moram še precej razdelat. Ampak neki u njegou prid stoprocentn drži.

Tam na sredi poti, pr Križišču pa sma naletela na štoparja. Jelinekova se je zadrla, de naj ustavim in potlej se je u Hanibala skobacu en zanemarjen možicelj, ki je fejst zaudarju po šnopsu in vinu, pa še po scanju povrh. Ampak je mel zelo svetleč in zanesenjaški pogled, takšn, de je kr švignu mim tebe in se zgubu tam nek daleč u brezcajtnosti.

Takoj sm ga spoznal, kok ga tud ne bi, sej sm naredu že marsikakšno potovanje z njim.

“Mit I. C. !” sem ga predstavil Jelinekovi.

“Oh, die schmutzige Proletkunst!” se je zarežala na moje nemalo začudenje in ga strastno kušnila na brkovje. Kr mal faušn sm mu biu. Mogoče ga je celo poznala. Takoj sta se zapletla u dinamičn klepet, jst pa sm medtem varno prpelu do Taborišča.

Parking je bil še vedn močn osvetljen, zgrabli smo kufre in stopili po drevoredu do ta glavnih duri. Uni ” s kremplčki in kavlčki” so nas že prčakoval, Jelinekovi in Mitu I.C. so pokazal kje se lahk razkomotita, potlej pa se je začelo novoletno rajanje za “ta domače in za ta gostujoče”. Neki unih “u ta belem” je prlezl iz njihovih lukn, prnesl so še inštrumente; od harmonke do cug-pozaune, pa potlej se je žur zaštartu. Plesal smo polko, twist, tango, salso in še pingo za povrh. In tud pel smo tolk na glas, de so se usi zbudil in nas začel hvalit, kakšn fajn veselje smo naredl u tem zatlačenem taborišču.

Jelinekovo sm kr dvakrat prjel za rit. Pa ni nč rekla. Še režala se je. Mit I.C. je bil, kar se tega tiče, u velki prednosti pred mano. Ampak tak pač je to; dinamitarji in Miti se že “knjižnično” bol štekajo, kaj se ne bi šele iluzorno.

Žur je bil do prve doze medikamentov. Potlej me je čist zmankal. Po kosilu sm bulu u une simfonike, ko špilajo same valčke. Naenkrat sta se za dirigentom pojaula dva pingvina in začela plesat pingo.

Čist tak, ko enkrat, nekje… Jelinekova, Mit I. C. in jst.

Kje, kdaj… je že blo to ?